Odgovornost lastnika, ki ni povzročil okoljske škode

Generalna pravobranilka Kokott je 20. novembra predstavila sklepne predloge v zadevi C-534/13, Fipa Group, ki se nanaša na načelo “plača povzročitelj obremenitve” in odgovornost lastnika, ki ni povzročil okoljske škode. Zadeva se nanaša na zemljišča v italijanskem mestu Carrara, ki je zaradi industrijske dejavnosti v preteklosti utrpelo občutno onesnaženje, zaradi česar je bilo tam določeno „območje nacionalnega interesa“. Lastništvo na prizadetih zemljiščih se je spremenilo, sedanji lastniki, ki niso povzročili onesnaženja, pa so v sporu z italijanskimi organi glede vprašanja, v kolikšni meri se od njih lahko terja sanacija na tem območju. Kot navaja predložitveno sodišče, italijansko pravo določa le, da je takim lastnikom mogoče naložiti sanacijske stroške do višine vrednosti zemljišč. Vendar pa v skladu s tem niso zavezani, da sami sprejmejo sanacijske ukrepe ali da nosijo višje sanacijske stroške. Predložitveno sodišče pa zanima, ali je takšno obveznost lastnikom mogoče naložiti skladno s pravom EU.

Generalna pravobranilka je v svojih sklepnih predlogih preučila, ali pravo EU države članice zavezuje, da lastniku onesnaženega zemljišča naložijo določene ukrepe zavarovanja in sanacije tega zemljišča, čeprav ni povzročil onesnaženja. V ta namen je preučila Direktivo o okoljski odgovornosti kot posebno ureditev in nato še načela člena 191(2) PDEU. Spomnila je, da obveznosti držav članic ni mogoče opreti neposredno na določbo 191(2) PDEU. Pravo EU prav tako ne zavezuje držav članic, da ta načela neposredno upoštevajo pri razlagi nacionalnega prava, ki ga sprejmejo neodvisno od prava EU in izven njegovega področja uporabe. Načela iz člena 191(2) PDEU je torej treba v skladu s pravom EU primarno upoštevati pri razlagi zadevnega sekundarnega prava EU, na primer pri razlagi Direktive o okoljski odgovornosti. Pri tem je prišla do sklepa, da bi se načela člena 191(2) PDEU lahko konkretizirala na tak način, da bi se takšna obveznost pripisala lastnikom. Vendar pa v Direktivi o okoljski odgovornosti, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, te konkretizacije ni mogoče najti. Čeprav bi bilo sicer možno, da se takšna obveznost opre na pravo o odpadkih, pa generalna pravobranilka to Sodišču EU odsvetuje, da bi se s tem preprečilo sprejetje “ne dovolj preučene nepričakovane odločbe”.

Več: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=159934&pageIndex=0&doclang=SL&mode=req&dir=&occ=first&part=1&cid=150640

Categorised in: Blog

This post was written by petra weingerl