“Naravna katastrofa ali naravni pojav?”

Mnogo naravnih pojavov na Zemlji omejuje dejavnost človeške populacije: mraz, suša, visoke temperature v puščavah, kratki dnevi na visokih geografskih širinah….človek ne more graditi hiš kjer za to ni naravnih pogojev: na puščavskem pesku, ker mu premikanje peska s puščavskimi viharji odnese temelje, na barju, ker se hiša pogrezne, na morski obali pa ker bi mu dvakrat na dan plima zalila vhod v hišo. Zakaj pa človek gradi v poplavnem pasu, tisti površini Zemlje, ki ga tekoče vode – reke in potoki – izoblikujejo in kjer razlijejo svoj volumen ob dogodkih, ki jih človek imenuje poplava ali povodenj? V naravi poznamo periodične in epizodične dogodke; plimovanje je npr. periodičen dogodek, prav tako izmenjevanje letnih časov…poplave pa so epizodičen dogodek. Vendar gre v obeh primerih za naraven pojav, ki se nujno zgodi; vprašanje je le ali je njegovo pojavljanje regularno, ciklično ali pa nekoliko težje napovedljivo, neciklično.  Vendar je bila človeška ozkoglednost in zmožnost ignoriranja in pozabe neželenih stvari v polpretekli dobi brezmejna, saj so marsikateri na epizodične dogodke v naravi kar “pozabili”, jih ignorirali. Če so nekoč prebivalci razumeli naraven pojav kot je poplava, ga sprejemali kot dejstvo, se mu prilagodili in ga niso jemali za “katastrofo”, se je v polpretekli dobi to izrodilo. Nekoč se je vedenje o tem da reka potrebuje razlivno območje in s tem zmanjša tveganje poplav dolvodno, npr. v mestnih jedrih, prenašalo iz roda v rod. Gre preprosto za to, da velikanski volumen vode (V) ki pridrvi po reki, potrebuje čim večjo razlivno površino (P) in čim daljši čas (t) razlivanja. Na tak način so »konice« visokih voda nižje in daljše, kar pa ni problematično, če imamo vodo kam spustiti: v poplavne loge in na ekstenzivne travnike. Prebivalci nekoč niso bili “zaostali”, ker niso vse potencialno plodne zemlje spremenili v njive, ampak so ohranjali ob strugah rek pas poplavnih gozdov, katerim so sledili travniki, katerim poplava tudi ni škodila – nasprotno, celo pognojila jih je. Njive pa so bile večinoma izven poplavnih območij, saj so poplave tam naredile škodo. Kaj pa naselja? Naselja so bila nad rečnimi terasami, na platojih in gričkih do katerih poplave niso segale.

V polpretekli dobi pa je bil pritisk na poplavne ravnice prevelik in pričelo se je krčenje poplavnih gozdov, danes enega najbolj ogroženih ekosistemov v Evropi, ki pomeni ne le bivališče številnim rastlinam, ampak tudi ptičem, sesalcem, dvoživkam – pravi evropski pragozd!  Pričelo se je brezglavo oranje ekstenzivnih vlažnih travnikov, ki so danes skrčeni na minimum, njihove vrste so ogrožene in prišlo je že do lokalnega izumrtja marsikaterih rastlinskih in žuželčjih vrst v slovenskih pokrajinah. Nastale so slabo rodovitne njive, ki zaradi izcedne prodnate podlage poleti trpijo zaradi suše in jeseni zaradi poplav, ki jim spodnaša prst. Motivacija za kmete? Subvencije za koruzo…najlažje zaslužen denar.

Funkcija poplavnega gozda je nekoč bila, da je ob poplavah vodo zadrževal, korenine so jo vpijale, drevesa so to vodo transpirirala – izhlapevala v ozračje, polnila se je tudi podtalnica, ob pomoči očiščevalne sposobnosti gozda. Gozd je kot goba, ki vpija… večja je površina, večjo količino vode sprejme. To seveda pomeni, da se podaljša čas odtekanja, zato velike količine ne pridrvijo kar naenkrat po strugi navzdol, ampak se poplavna voda počasi vrača v strugo. K temu pa dodajo svoje še regulacije potočkov in potokov, ki preprečijo razlivanje in zastajanje vode v zgornjih tokih in vse padavine čim hitreje in naenkrat pošljejo v reke. Zaradi naših napak, predvsem regulacij, krčenja poplavnega gozda (loga), spreminjanja v njive in pozidave poplavnega območja, se sedaj v strugah v kratkem času nabere velika količina vode, ki se nima kje razliti in predvsem zadrževati…zato ogroža celo hiše in cela naselja. Mnogo od teh je dobilo gradbeno dovoljenje šele po dolgih letih, ko so hiše (in naselja) že zdavnaj stala…kar je bila velika napaka. Ponekod so se gradbena dovoljenja izdajala brez premisleka ali pa pod različnimi pritiski.

Poplave niso naravna “katastrofa”, ampak preprosto naravni pojav, ki se mu je treba – tako so smo to počeli v preteklosti – prilagajati. Nobeno “urejanje” rek in potokov ne bo pomagalo (razen za zaslužek nekaterim), saj poglabljanje strug ali gradnja nasipov tesno ob strugah, tako kot si to nekateri predstavljajo, ne more prenesti takega volumna vode, kot ga lahko prenese razlivna površina, ki vodo tudi vpija in evaporira: le ena stoletna bukev v eni vegetacijski sezoni  transpirira 9.000 litrov vode! Zato je edina rešitev umik človeka iz poplavnega pasu in opuščanje slabo rodovitnih njiv na mestih nekdanjega poplavnega gozda ter ponovna vzpostavitev habitatov izpred pol stoletja nazaj. To je cenejša rešitev kot pa gradnje nekakšnih “urejenih” vodotokov, s kamnometi obdanih kanalov brez vegetacije, ki največjih voda ne morejo sprejeti, ker je vode pač preprosto preveč. Človek mora za napake plačevati; narava ima pač zmeraj prav. Reka je tekla in se ob poplavah razlivala ko človeka še ni bilo in se bo tudi takrat ko človeka ne bo več. Gre le za vprašanje sobivanja z naravo. Nismo dovolj bogata družba da bi v nedogled plačevali škode po naravnih katastrofah,  ki so samo naravni pojavi, ki se jim ne želimo prilagoditi. Nekoč bo treba bobu reči bob in si priznati, da Zemlji vladajo naravni zakoni. Pa še to: za razumevanje relacije med volumnom, površino in časom zadostuje znanje osnovnošolske fizike; žal tega znanja mnogi mediji, ki »hranijo« informacij željno ljudstvo, ne želijo uporabiti, odločevalci pa ga ne potrebujejo – pomembno je le, da se denar obrača in da volivci volijo…

Categorised in: Blog

This post was written by mitja kaligaric